ZGODOVINA
1898-1939

Prostovoljno gasilsko društvo Radmirje, oziroma takrat še »Prostovoljna požarna bramba Ksaverijanska«, je bilo ustanovljeno leta 1898. Pobudnik in tudi prvi predsednik je bil Jože TERČAK, šolski upravitelj pri Ksaveriju. Ustanovni odbor so sestavljali: Jože TERČAK, Franc ČASL,Ignac STERMECKI, Anton ŠTIGLIC,Ivan ŠTIGLIC, Martin CIREJ, Martin NERAT, Anton COKLIN, Jože ZALESNIK.
Ustanovni odbor se je takoj lotil zbiranja prostovoljnih prispevkov za gradnjo gasilskega doma.
Leta 1899 je bil gasilski dom zgrajen. Viri navajajo, da je dom stal 1043 goldinarjev in 27 krajcarjev. Tega leta so gasilci nabavili še ročno brizgalno, ki je stala 1654 goldinarjev. V gasilske vrste se je vključilo še več novih članov, med njimi tudi Franc TERBOVŠEK, starejši. Domači gasilci so organizirali tudi župno srečanje čet požarne brambe na Stražah v Radmirju.

OD LETA 1939-1945

Leta 1939 je bilo prelomno leto za gasilsko dejavnost Radmirja in Okonine. Do tega leta so nekateri krajani Okonine aktivno sodelovali v gasilskem društvu Radmirje. Na ustanovnem sestanku 27.7.1939, pa so krajani Okonine, na pobudo domačina Franca DOBROVNIKA, ustanovili lastno gasilsko četo.

6.8.1939 je bil prvi sestanek odbora Gasilske čete Radmirje brez članov iz Okonine. Na njem so predlagali člane upravnega in nadzornega odbora Gasilske čete Radmirje, ki so jih potem potrdili in izvolili na sestanku redne letne skupščine 21.1.1940.

Člani upravnega odbora so bili:
Ferdinand PLESEC,predsednik
Ivan KLEMENČIČ, poveljnik
Ivan ZAJC, podpoveljnik
Oskar MAJCENOVIČ, tajnik
Matija JAMNIK, blagajnik
Jože ŠTIGLIC, orodjar
Anton ŠTIGLIC, odbornik
Stanko KOLENC, odbornik
Maks POLIČNIK, oddelni vodja

Predsednika gasilskih čet Radmirje in Okonina, Ferdinand PLESEC in Franc DOBROVNIK
Kljub osamosvojitvi Okonincev pa so člani obeh društev medsebojno še sodelovali. V zapisniku gasilske seje za leto 1940 zasledimo, da je g.č. Radmirje posodila okoninski odvečno gasilsko opremo za nedoločen čas. Tega leta se člani obeh čet dostojno poslovijo od Jožeta TERČAKA, začetnika gasilstva v Radmirju.
Zaradi bližajoče vojne nevarnosti zasledimo v zapisnikih za leto 1940 prošnjo gasilcev, da bi jih v primeru vojne, oprostili vojaške službe.
Zadnji zabeležen predvojni sestanek društva je bil 18.3.1941.
Med drugo svetovno vojno so okupatorji razpustili vodstva gasilskih organizacij, gasilstvo pa so uredili po svojih predpisih.
Člani gasilske čete Radmirje so se pridružili NOB ali pa kako drugače pomagali partizanom.

Med vojno so izgubili življenje naslednji gasilci:
Josip ŠTULER, star 37 let
Ivan BENDA, star 31 let
Ivan ŠTIGLIC, star 30 let
Ignac STERMECKI, star 32 let
Alojz RIHTER, star 33 let

V spomin žrtvam 2. svetovne vojne je bila na pročelje gasilskega dom vzidana spominska plošča.

PO 2. SVETOVNI VOJNI

Po vojni je dejavnost gasilcev hitro zaživela. Gasilcem je uspelo obvarovati gasilsko orodje in ves inventar.

Na prvi povojni izredni skupščini društva so gasilci obnovili svoje vrste, izvolili prvi povojni upravni odbor, v naslednji sestavi:
Ferdinand PLESEC, predsednik
Ivan ZAJC, poveljnik
Anton ROBNIK, poveljnik-namestnik
Josip Poličnik, tajnik
Marija JAMNIK, blagajnik
Josip ŠTIGLIC, orodjar
Ivan PLESEC in Anton BANKO, odbornika

Nadzorni svet pa so sestavljali:
Maks POLIČNIK
Anton VRATANAR
Franc PRISLAN
Alojz JAMNIK
Stanko KOLENC

V prvem povojnem letu so se radmirski gasilci ukvarjali predvsem s finančnimi problemi. Blagajna je bila prazna, prihodkov nobenih, popravil veliko. Organizirali so gasilsko veselico, izvedli nabiralno akcijo in uvedli gasilsko članarino.
Tako, kot pred vojno, so se tudi po njej večkrat pomerili s sosednjimi gasilskimi društvi v hitrosti gašenja gorečega objekta. Izvajali so mokre in suhe gasilske vaje. Po pripovedovanju 83-letnega, pred leti žal že umrlega člana in poveljnika domačega gasilskega društva, Jožeta FIRŠTA, so se pred vojno pa tudi še kakšno leto po njej vršile tekme med gasilskimi društvi predvsem na dan Sv. Florijana. Dopoldne je bila maša v kraju, kjer se je tekma odvijala, popoldne pa tekmovanje. V Radmirju je to tekmovanje velikokrat potekalo tako, da je bilo treba "potegniti" vodo od "Bliznika" do cerkve Sv. Frančiška ali do namišljenega gorečega objekta. Društvo, ki je v najkrajšem času sestavilo vse priključke, tako, da je voda začela brizgati iz cevi, je zmagalo.
Danes potekajo tekmovanja po predpisih Evropskega združenja gasilcev (CTIF) in gasilske zveze Slovenije.
Po ustnem izročilu zdaj že pokojnega, dolgoletnega člana društva Franca PRISLANA, naj bi društvo že prvo povojno leto imelo gasilski avtomobil, katerega pa jim je pozneje odvzel Prometni odsek okrožja Celja in ga dal na Lesno zadrugo v Gornji grad. Seveda si je odbor društva prizadeval dobiti drug avtomobil, vendar pri tem ni uspel.
Gasilci so se tudi zavedali, da se brez izobraženega in mladega kadra ne bodo mogli odzivati potrebam časa, ki je prihajal in se čedalje bolj vračal v mirnodobne tirnice. Tako so posamezne člane poslali na izobraževanje, v upravni odbor društva pa so izvolili mladinskega in kulturno-prosvetnega referenta. Prvi naj bi skrbel za vključevanje mladih v gasilske vrste, drugi pa naj bi poskušal animirati kulturno življenje kraja.
Leta 1952 se je nekaj članov društva udeležilo prvega gasilskega festivala v Ljubljani, na katerem je sodelovalo okrog 18000 gasilcev iz vse Slovenije.
Iz zapisnika občnega zbora za leto 1953 je razvidno, da se je društvo naročilo na mesečnik Gasilski vestnik, leta 1954 pa še na Bilten.
Po vojni je društvo doseglo prvi največji vzpon leta 1953. Tega leta so gasilci s pomočjo krajanov, šolske mladine in krajevnih obrtnikov v treh mesecih samoiniciativno zgradili nov gasilski dom. Vodja takratne gradnje je bil Franc DOBROVNIK. V novem gasilskem domu naj bi bila urejena večnamenska dvorana, namenjena izobraževanju gasilcev in krajanov, kulturnim in športnim prireditvam; orodjarna, garaža, sanitarije in kuhinja.
Društvo je v dom vložilo 1.200.000 dinarjev in 5935 udarniških ur. Sodelovala pa je tudi šolska mladina, ki je opravila 250 udarniških ur, mizarji 100 ur, traktor Kmetijske zadruge 113 ur ter kmetje s konji 531 ur. Ti so prispevali tudi 111 kubičnih metrov lesa. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, pomoči od zunaj ni bilo, doma gasilci niso nikoli dogradili. Leta 1962 so ga prodali Kmetijski zadrugi Mozirje. Dom je danes v lasti Ljubljanske mlekarne, ki ima v njem zbiralnico mleka.
Vzporedno z napori okoli dograditve gasilskega doma na Mrzlem polju, pa so gasilci v petdesetih in šestdesetih letih izvajali številne akcije in nabavljali protipožarno in zaščitno opremo.

Slovesnost ob razvitju prapora 14.6.1958

Leta 1958 so praznovali 60-letnico društva z razvitjem novega prapora. Leta 1965 so začeli v središču Radmirja graditi požarno-varstveni bazen in naslednje leto praznovali njegovo otvoritev. Danes je opuščen. Prebivalci Florjana in Slemskega vrha so dobili ročne črpalke. Na pobudo članov vodovodnega odbora so gasilci leta 1963 namestili hidrante na za to primernih mestih.
V drugi polovici šestdesetih let je radmirsko gasilstvo doživljalo nov vzpon. Leta 1965 so začeli obnavljati star gasilski dom na Vrhovem klancu (sedanji gasilski dom).
Še istega leta prodajo gasilski voz za prevoz ljudi, Juriju PRICI, ker mu je dolgovalo denar.
Po dobrem letu dni so bila dela pri gasilskem domu končana in leta 1966 je bil dom , svečano predan svojemu namenu.
Leta 1968 so gasilci kupili novo črpalko znamke Rosenbauer, leto kasneje pa še opremo zanjo.

20.7.1969 je bilo v Radmirju veliko gasilsko slavje, ki so se ga udeležila vsa sosednja društva. Gasilsko društvo Radmirje je proslavljalo 70-letnico. To slovesnost so združili še s praznovanjem 100-letnice gasilstva na Slovenskem. Gasilci so na tej prireditvi predali svojemu namenu nov avto IMV. Tega leta so na dom montirali tudi gasilsko sireno. Do tega časa so požarno nevarnost naznanjali z zvonenjem na "trubo".
Leta 1971 so gasilci na gasilskem domu svečano odkrili spominsko ploščo padlim borcem. Tega leta se društvo prvič udeleži tekmovanja Občinske gasilske zveze Mozirje.
Leta 1974 so radmirski gasilci praznovali 75-letnico svojega obstoja in ob tej priložnosti izročili namenu gasilski šotor za veselične prireditve.
Leta 1975 so gasilci dobili gasilske legitimacije.
Leta 1976 dobi društvo status gasilskega društva in odločbo o njegovi registraciji.

Zaradi vse večjega napredka in razvoja tehnike in gospodarstva je v teh letih v društvu nastala potreba po bolje opremljenem tehničnem vozilu. Leta 1976 je društvo predalo svojemu namenu nov orodni avto, TAM 5500, s katerim so lahko uspešno zavarovali ne samo goreči objekt, ampak tudi njegovo okolico. To je bilo takrat prvo takšno vozilo na območju Občinske gasilske zveze Mozirje. Za to vozilo je društvo zbralo 42.800.000 dinarjev. Od tega so kmetje prispevali 400 kubičnih metrov lesa, Občinska gasilska zveza je prispevala 2.000.000 dinarjev, znaten delež pa so prispevale tudi delovne organizacije. S tem vozilom je društvo lahko bolj uspešno sodelovalo na intervencijah ob požarih. V sušnih obdobjih je to vozilo opravljalo prevoze pitne vode v Zgornji Savinjski dolini ter na območju Zasavja in Ptuja. Svojemu namenu je vozilo služilo vse do nakupa novega.

Na predlog Skupščine občine Mozirje in po sklepu ISSRS je Gasilsko društvo Radmirje leta 1982 prevzelo od OŠ Ljubno objekt nekdanjega prosvetnega doma oziroma kasneje podružnične OŠ Radmirje. S pomočjo krajanov so se gasilci lotili temeljite prenove doma. Leta 1987 so sezidali še prizidek-sanitarije, leta 1990 pa še kuhinjo in teraso. V ta objekt je bilo vloženega ogromno udarniškega dela članov društva in krajanov, ter precej finančnih sredstev. Istočasno s predelavo in obnovo objekta, je tekla tudi akcija zbiranja sredstev za opremo dvorane pod geslom" vsaka družina en sedež za dvorano". Tako so se zbrala sredstva za nakup 150 sedežev in 20 miz. Dvorana je v letu 1998 obnovljena. Opravljeno je beljenje, nameščene so nove zavese na odru in na oknih. Za to obnovo je sredstva prispevala občina Ljubno.

NOVEJŠA ZGODOVINA

Obnovljena zunanjost dvorane 2009
Prostovoljno gasilsko društvo Radmirje je v letu 2009, skupaj z občino Ljubno in Ministrstvom za kmetijstvo RS, pristopilo k projektu obnove dotrajane stavbe večnamenske dvorane, nekdanje šole. Po nekajletnem dogovarjanju med občino in društvom, je v tem letu končno prišlo do realizacije tega pomembnega projekta. Tako društvo, kakor tudi občina do tedaj, samo ni bilo sposobno zbrati dovolj sredstev, da bi obnovo tudi realizirali. V tem letu pa se je ponudila možnost, da občina kandidira na razpisu kmetijskega ministrstva, (ukrep 322, obnova in razvoj vasi), kjer bi se zagotovilo vsaj en del teh sredstev. Celotno prijavo in vodenje tega razpisa je prevzel Zavod Savinja, njeni zaposleni Cvetka Mavrič in Ivica Orešnik. Verjetno sta prav oni »krivi«, da je bil ta projekt uspešen na razpisu. Tako smo skupaj Zavodom in občino pripravili finančno konstrukcijo, sami pa smo se zadolžili za zbiranje prispevkov članov in krajanov. Tako smo organizirali akcijo zbiranja lesa, kateri se je pri obnovi najbolj potreboval. Odziv na našo prošnjo je bil tako kot vedno, zelo lep. Darovanega in zbranega lesa je bilo preko 55m3.
VIRI FINANCIRANJA Vrednost po predračunih in računu z DDV – stalne in tekoče cene STRUKTURA (%)
MKGP 16.513,47 € 41,67
Občina Ljubno – lastna sredstva 23.118,86 € 58,33
SKUPAJ 39.632,33 € 100

Da pa vse le nebi šlo tako gladko, pa se je po že pripravljenih projektih in sklenjenih pogodbah, v izvedbo del vmešal še Zavod za varstvo kulturne dediščine, kateri je s svojimi zahtevami za nekaj časa prekinil obnovo. Posledično je to pomenilo tudi podražitev del. Vseeno pa smo z deli pričeli v septembru, ko smo člani društva družno pristopili k pomoči pri delih, razkrili celotno ostrešje in prava dela so se lahko pričela.
Kratek opis izvedenih del. Celotno leseno ostrešje je bilo zamenjano, obnovljeno oziroma ojačano na mestih, kjer je bilo to potrebno. Izvedena je bila izravnava strehe, zamenjana vsa pločevina ter žlebovi in nazadnje še kritina. Krovsko-kleparska dela je izvedel samostojni podjetnik Janez Marija Irner. Zamenjana so bila vsa stara okna in vrata na oder z novimi, termoizolacijskimi in novimi polkni. Le- te je izdelalo in montiralo podjetje Glin Nazarje. V notranjosti pa je v celoti obnovljena mala dvorana, kjer so bile tudi najbolj vidne posledice resnično dotrajane strehe. Obnovljena in prepleskana pa je bila tudi zunanja fasada ter vsa lesenina. Vsa ta dela je opravilo podjetje Špeh d.o.o. In kaj smo pri tem postorili gasilci? Zamenjali smo vhodna vrata, izdelali in montirali smo ograjo na stopnicah, ki vodijo na oder, prepleskali ograjo pri glavnem vhodu in ne nazadnje tudi opravili preko 400 ur prostovoljnega dela.
21.11.2009 pa je bila s slovesnostjo, tudi uradno obnova zaključena.